Z zlomljeno kostjo k zdravniku, z zlomljeno dušo pa ne

Veliko težav lahko z močno voljo premagamo sami, če pa nam je postal izraz »veselje do življenja« tuj, če pritisk ne popusti, energija pa kar izginja iz telesa, je treba poiskati strokovno pomoč. Med terapijo bodo odkrili vzroke težav in našli rešitve.

Če nas boli zob, če komaj požiramo zaradi angine ali si zlomimo nogo, niti sekunde ne premišljamo, ali naj gremo k zdravniku ali ne. Ko pa boli duša, strokovno pomoč poišče samo vsak peti, pa čeprav vemo, da je mogoče psihične krize prav tako zdraviti kot telesne bolezni in da so terapije uspešne. Poglejmo nekaj najbolj pogostih psihičnih težav, kako jih spoznamo, kdaj si lahko sami pomagamo in kdaj potrebujemo pomoč.

Prostovoljna osamitev

Najraje bi se skrili v kot, da ne bi nikogar videli ali slišali. Ker čez teden tega ne moremo, si privoščimo samoto čez vikend. Vsakemu se je že zgodilo, da je iskal samoto, da je hotel biti sam s svojimi mislimi in čustvi. Običajno je to reakcija na stres, naporno delo in skrajno preobremenjenost, ali pa nas muči težava, ki bi jo radi sami v miru rešili (nesrečna ljubezen ni izjema). Pomaga lahko samo močna volja. Spravimo se k stvari, ki nam je bila do zdaj v veselje, obiščimo prijatelje, čeprav smo slabe volje, prekinimo krog samopomilovanja, žalosti in težkih misli. Najbolj pomaga družba prijateljev, ki razumejo, ne da bi hoteli vse vedeti. Če pa traja neustavljiva želja po samoti več kot dva tedna, če se zapremo za več kot deset dni v stanovanje in se nikomur ne oglasimo, če nas preganjajo mračne misli, smo potrti in žalostni brez vidnega vzroka, potrebujemo strokovno pomoč. Prekiniti je treba negativne misli in se naučiti, da nismo vedno sami krivi, če gre kaj narobe. Naučiti se moramo misliti pozitivno.

Napadi panike

Udari kot strela z jasnega, roke se tresejo, srce razbija kot noro, na prsih nam leži nekaj ton težka utež, ki nam ne pusti dihati. Poskusimo se umiriti in se vprašajmo, kaj se je zgodilo. Kaj nas je tako prestrašilo? Taka reakcija je normalna ob nesrečah, ki smo jih videli ali celo doživeli. Če se nam je zgodilo med spanjem, je bila mogoče mora, na katero se je telo odzvalo z naravno reakcijo. Če pa se nam to dogaja vsako jutro in si vsak dan predstavljamo, kaj bi se nam lahko zgodilo in nas temne misli zasledujejo ves dan, če vidimo okoli sebe same nevarnosti in zaradi njih raje ostajamo doma, kot da bi šli v kino, na koncert ali celo na dopust, potrebujemo pomoč. Sami se bomo težko izkopali iz mor – tudi če bomo ostajali doma, strah ne bo popustil. Potrebujemo nekoga, ki nas bo soočil s situacijami, ki se jih bojimo, nas naučil obvladovati vsakdanje dogajanje in nam odvzel občutek ogroženosti.